Verjetno že poznate besedo, da ima sreča veliko obrazov, vendar je njen najlepši še vedno srečna družina. Pomeni uresničitev vseh naših želja, hkrati pa predstavlja najbolj zahtevno področje našega življenja.Vsekakor je eden izmed najbolj znanih receptov za srečen zakon, da se naučimo sprejemati partnerja takšnega, kakršen je, saj si vsak od nas ravno tako želi, da bi nas partner sprejel takšne, kakršni smo.
Še prej pa moramo v celoti najprej sprejeti sami sebe. Ko smo sposobni razumeti sami sebe, lahko razumemo tudi druge. Ko jih razumemo, jih seveda tudi lažje sprejmemo. Spreminjanje partnerja največkrat vodi v velike zakonske krize, saj naš zakon postane bojišče, na katerem se dve osebnosti bojujeta za prevlado nad drugim. Z raznimi triki, ki jih uporabljamo z izgovorom »če me ljubiš«, poskušamo partnerja krojiti po svojih merilih, čemur se seveda upira. Namesto uresničitev naših predstav ljubezni in harmoničnega zakona, v katerem eden zahteva, drugi pa uboga, si ustvarimo zakon, v katerem eden beži, drugi pa doživlja razočaranja.
Izvirni greh tovrstnega obnašanja so naša pričakovanja, povezana z ljubeznijo. V času zaljubljenosti si prizadevamo drug drugemu ugajati in naš glavni cilj je osrečevati tistega, ki nam s svojo ljubeznijo daje samopotrditev. Ljubim in sem ljubljena. Torej sem.
Pozneje, ko se poročimo, imamo otroke in nas življenje s svojimi malimi pastmi preizkuša, pa zakonca vsak zase komaj lovita lastno ravnotežje in težko uresničujeta pričakovanja drugega. Še posebno, ko eden od zakoncev obvlada le en jezik, ki pravi: jaz hočem in ti mi to moraš dati, ker si se poročil/a z menoj.
Tako se znajdeta na prelomnici v svojem zakonu, kjer se morata vsak zase odločiti, kako naprej. Na preizkušnji je njuna vera v skupno prihodnost in pripadnost družini, vsak zase pa se seveda mora odločiti, ali se je pripravljen učiti ali pa vztrajati pri starem načinu obnašanja, ki hoče vztrajati pri tem, da je tak, kakršen je.
Vendar pa mora vsakdo enkrat v življenju odrasti, kar pomeni, da se mora naučiti, da obstaja še kaj drugega, kot so njegove potrebe. Še prej pa mora spoznati, da je zase odgovoren sam in da ni naloga partnerja, da uresničuje pričakovanja drugega. Vse, kar od partnerja dobi, je darilo in ne sme biti rezultat manipulacije.
Zakonske krize so sestavni del vsakega zakona. So naše učiteljice, če smo jih pripravljeni razumeti. Opozarjajo nas, da smo izgubili stik in orientacijo.
Zakon zahteva našo nenehno pozornost, kajti v zakonu živimo prav vsak dan posebej. Ni dovolj, da si obljubimo večno zvestobo in ljubezen, potem pa s figo v žepu upamo, da nam bo uspelo. Zakon je naš življenjski projekt, ki zahteva kar nekaj veščin in trden osebnostni temelj.
Zahteva zavedanje, da je zakon, v katerem živi, večji od njega, da je treba z zakoncem in drugimi družinskimi člani sodelovati in predvsem da spoštovanje, zaupanje in toleranca niso le besede, s katerimi se oborožimo, ko zahtevamo nekaj zase, temveč da je to način življenja, ki se začne z nami.
To nam lahko uspe le tako, da tesno sodelujemo z življenjem in imamo odprte oči in srce za spremembe, ki so edina stalnica življenja.Torej se moramo skladno s tem spreminjati tudi mi in se učiti, kar pa ni vedno lahka naloga. Je pa vsekakor veliko lažja, če razumemo, kaj se nam dogaja in zakaj.
ZAKON JE VSEŽIVLJENJSKO DELO
Vsak par, ki se poroči, se mora zavedati, da vožnja na medene tedne ne pomeni srečnega konca, temveč začetek vseživljenjskega dela. Srečen zakon namreč pomeni, da se je treba vzgajati in negovati. Zanemarjanje je lahko usodno.
Ravnodušnost je črv, ki počasi zgrize jabolko zakona. Občutek, da ni pomembno, kako pogosto in hudo se kdo prereka, kako se vede do partnerja vsak dan, je za zakon strup. Pozornost, obzirnost do partnerja in medsebojno podpiranje zvenijo mogoče kot obrabljen recept, toda prav to je tisto, kar ohrani zakon.
»Eden najbolj žalostnih vzrokov, zakaj se kak zakon konča, je, da partner ne priznava drugemu, vrednosti, ki mu gre. Zakonci prepogosto jemljejo dober zakon kot nekaj samoumevnega,ki bo delovalo samo od sebe,namesto da bi ga partnerja negovala kot rožo. Vsak partner nujno potrebuje občutek, da se z njim ravna spoštljivo in se ga upošteva.
Znanstveno je ugotovljeno, da razveza prizadene oba partnerja in seveda otroke. Nesrečno poročeni ali razvezani žive v povprečju za štiri leta manj in za 35% pogosteje obolevajo. Imunski sistem srečno poročenih ljudi je bistveno boljši. Otroci iz razvezanih ali nesrečnih zakonov pogosteje izostajajo od pouka, trpijo za depresijo, sošolci jih pogosteje odklanjajo in kažejo vedenjske motnje (še zlasti agresijo) bolj kot njihovi enako stari vrstniki iz srečnejšega družinskega okolja.
Zelo modro je negovati zakonski vrt, dokler rože še cvetijo. Sicer se na obzorju pojavijo apokaliptični jezdeci, ki izženejo mir iz zakonskega raja.
Pred tem pa je treba najprej opraviti še z nekaterimi točkami o zakonu:
1. Naučiti se je treba komunikacije za obvladovanje konfliktov
To je zmotno, kar je dokazal dr. Kurt Hahlweg v svoji študiji. Namreč, drug udeleženec v konfliktu ni nikoli neprizadeti terapevt, ki le posluša, temveč tisti(a), ki je prizadet. Partnerja se lahko tudi prepirata pa še zmeraj lahko ohranita zakon do konca življenja.
2. Nevroze ali osebnostne težave uničujejo zakon
Napačno. Vsak partner ima svoje »nore« plati. Za srečen zakon ni toliko pomembno imeti povsem »normalno« osebnostno strukturo, temveč bolj najti partnerja, s katerim se dobro razumeš.
3. Skupni interesi ohranijo zakonca skupaj
To ni nujno res. Če nekdo mora pri skupnem interesu nenehno popuščati, to ne bo dobro delovalo na zakon.
4. Čisti računi, dobri prijatelji
Nekateri zakonski terapevti zagovarjajo mnenje, da je zakon dober tedaj,če si partnerja povrneta vsako prijazno besedo, vsako dejanje podpore in pomoči. Res pa je, da je to prav pri nesrečnem zakonu najpogostejše.Vsak samo šteje usluge, ki jih dela partnerju, in potem kot računovodja pričakuje od drugega, da mu jih povrne vsaj v enaki meri. Srečen partner ne preračunava, kolikokrat je drugi pomil posodo, skuhal kosilo in podobno,temveč na primer kuha za drugega zato,ker ga to osrečuje in vnaša srečo tudi v zakon.
5. Skok čez plot je poglavitni vzrok razvez
Zmota. Zunajzakonsko razmerje je znamenje, da z zakonom nekaj ni prav, pravzaprav, da gre za posledico stanja v zakonu, in ne za vzrok. Večinoma partner v zunajzakonskem razmerju celo ne išče spolnosti, temveč bolj prijateljstvo, podporo, razumevanje, upoštevanje, pozornost, skrb, zanimanje in to zato, ker tega ne dobi v zakonu.
Popolne zveze, ko bi bila partnerja »usklajena kot pokrov na loncu, ni.« Ali pa jih je zanemarljivo malo. Srečen zakon ima prav tako kot nesrečen, vrsto sporov in partnerja imata prav tako različne poglede na denar, delo, otroke, spolnost, gospodinjstvo itn. Toda skrivnost je v tem, da zakonca v srečnem zakonu svoje razlike drugače obravnavata kot zakonca v nesrečnem zakonu in tako zanesljivo plujeta mimo čeri v varen pristan.
Comments