Skrivnosti pokojnih duš in sporočila iz nebes

V mnogih prastarih kulturah smrt ni predstavljala konec življenja. Še danes se veruje, da pokojniki ostanejo blizu svojcev, ki so jih zapustili in budno pazijo na njih. Pa vendar, ko izgubimo nekoga od najdražjih, nam to verovanje ni kaj dosti v tolažbo, saj si še vedno želimo toplega objema pokojnika, ki nas je zapustil.

Ko odide nekdo, ki nam je blizu, vzame s seboj tudi del našega srca. Žalost je neizogibna in proces žalovanja je lahko zelo dolg. Ko pa si malo čustveno opomoremo, se nam že pričnejo postavljati vprašanja o naših najdražjih. Kam so odšli? Ali so osamljeni? Ali tudi oni žalujejo, ali nas pogrešajo?  So še vedno ob nas?Vsa ta vprašanja so za nas zelo mučna dokler ne dobimo sporočila z nebes.

To izkušnjo sem doživela tudi sama, ko je umrla moja mama. Tisti dan, ko je zavedno odšla, je odšel z njo tudi del mojega srca. A zapustila mi je neprecenljivo darilo. Svojo fotografijo in kar nekaj sporočil, da je še vedno ob meni.  Z družino smo preživeli ves dan v njenem stanovanju, na  dan njene smrti. Naenkrat je čas obstal. Nikamor se nam ni mudilo. Obe s sestro sva čutili, da je mama prisotna. Nisva je mogli videti a, vedeli sva, da je tam. Morda naju je ravno občutek mamine prisotnosti zadržal toliko časa v njenem stanovanju.

Vsake toliko časa me je obšla čudna toplota. Vedela sem, da je mama in bila sem ji  neizmerno hvaležna, da je že nekaj ur po smrti stopila v stik z menoj in mi tako dala vedeti, da je dobro, da ni nikamor odšla. Preden sem odšla iz njenega stanovanja, me je nekaj prešinilo (verjetno moji duhovni vodniki ali pa celo mama ), da moram slikati dnevno sobo in sedežno garnituro  na kateri je zaspala za vedno. Kar iz kuhinje sem naredila tri fotografije. Sestra me je vprašala, zakaj slikam?

Odgovorila sem ji, da ne vem. Na dvorišču pred blokom sem se zazrla v okno mojega doma, pred katerim je plapolala črna zastava. Moja mama ni prenesla pogleda nanjo, saj je v njej vzbudila žalost in spomin na izgubo nekoga, ki ga je poznala. Danes, pa je plapolala njej v slovo. Naredila sem štiri fotografije, saj je bila zunaj že tema in počasi smo se odpravili proti avtomobilu.

Ko smo  sedli v avto, sem preverila ali so slike uspele, saj je bila zunaj popolna tema. Prvi dve sliki sta bili povsem nejasni, ob pogledu na naslednjo, pa mi je zastal dih. Prebledela sem. Na oknu sem zagledala znan obraz. Obraz moje mame. Nisem mogla verjeti svojim očem. Ko sem pokazala sliko sestri, je bila enako osupla kot jaz. Hitro sem pregledala še fotografije, ki so bile posnete v  dnevni sobi in ponovno sem bila presenečena, lahko bi rekla šokirana.

Na prvi sliki je bila energija na sedišču sedežne garniture, na drugi sliki na naslonu sedeža in na tretji sliki je bila v celoti moja mama. Mirno je sedela na sedežni garnituri, na njenem najljubšem delu. Spet mi je vzelo sapo. Sestra mi je rekla, da sicer ni nikoli dvomila v moje delo, ampak to je bilo pa že preveč zanjo. Dejala je, da ne bo šla nikoli več sama v stanovanje.  Ker jo dobro poznam, sem se ji kljub tragediji tistega dne morala nasmejati.

Moja mama je zbrala vso energijo, da bi nama olajšala njen odhod. In za to ji bom večno hvaležna. Vse do pogreba sem nenehno gledala te fotografije.  Pokazala sem jih tudi drugim, ki so poznali mojo mamo in bili so osupli. Niso mogli verjeti svojim očem.

Ko sem v miru še podrobneje pregledala fotografije sem na eni izmed njih opazila tudi mojo pokojno psičko, ki sem jo imela neizmerno rada. Bila je ob mami pri oknu in ko sem  ju videla  skupaj, mi je srce kar poskočilo od sreče.

Nato je prišel dan pogreba. Vsak dan sem si rekla:« Samo da preživim še ta dan. » Upravičeno sem se ga bala. Menim, da je to bil najtežji dan mojega življenja.

Seveda je na svoj pogreb prišla tudi moja mama. Kot sem že napisala v enem izmed člankov o pokojnih dušah, je tudi tam poskrbela, da nama je s sestro dala vedeti, da je prisotna.

Na pogrebu sem stala ob njeni žari. Zraven je bila prečudovita okrogla ikebana polna marjetic. Ogledovala sem si žaro in sliko, saj še vedno nisem mogla dojeti, da je to dan, ko se bom morala zavedno posloviti od moje zlate mame. Nenadoma sem zagledala, kako je iz te čudovite okrogle ikebane padel šop marjetic. Osupla sem pogledala svojo sestro. Ko sta se najina pogleda srečala, se nama je na obrazu narisal rahel nasmeh, saj sva obe vedeli, da je mama prisotna.

Po pogrebu sem bila popolnoma izčrpana. Še vedno nisem mogla verjeti, da moje mame več ni. V svoji stiski sem se želela pogovoriti z njo. Z mamine strani ni bilo odgovora. Spraševala sem se kako je to mogoče?  Nisem se mogla sprijazniti z dejstvom, da imam v svojem poklicu vsakodnevno neposreden stik z duhovi, demoni in drugimi entitetami, sedaj pa ne morem doklicati svoje mame…To je velik udarec za ego duhovnega delavca.

Med svojim delom moram vsakodnevno vzpostaviti stik z duhovnim svetom, na koncu pa ne morem priklicati svoje mame? To je bil zame konec sveta. Ni se mi javila, ni mi odgovorila. A ni me pustila povsem na cedilu. Prvih nekaj dni po njeni smrti je vsak večer ob 23.00 uri zavela hladna sapa mimo mojega obraza (moja mama  se je vedno odpravila spat ob 23.00 uri), občasno sem zavonjala njen najljubši parfum in moja psička Rona, ki  jo je mama imela najraje, je pogosto dišala po njej. A kljub vsemu me to ni potolažilo.

Želela sem si pogovora z njo. Nisem ga dobila. Nato sem zaprosila svoje duhovne vodnike, da mi pomagajo najti pot do duše moje mame. Duhovni vodniki so mi zaupali, da tega ne bo, dokler bo v moji duši tako globoka žalost. Glede na moj poklic bi morala biti hvaležna za vse znake in sporočila, ki mi jih je dala mama in mi tako pokazala, da je še vedno prisotna. Neizmerno bi ji morala biti hvaležna, da se mi je pokazala na dveh slikah… Večjega darila ob odhodu svoje najdražje osebe ne moreš dobiti… A moja duša je še vedno jokala. Želela sem stik z mamo… In ker upanje umre zadnje, sem se poslužila EMF metra (naprava za zaznavanje duhov) in dobila stik z njo.

Zdaj sem mirna. Našla sem svoj notranji mir. Duhovno sem spet napredovala, naredila korak naprej in  tudi spoznala, da tudi če lahko pomagaš vsem okoli sebe, žal, sebi včasih ne moreš. Dokler ne pride tvoj čas…. Čas, ko se umiriš in pričneš zaznavati energije okoli sebe. Mamina smrt je bila zame velika duhovna šola. Danes je minilo natanko eno leto in deset mescev od smrti moje mame in jaz sem mirna.

Ne občutim več tiste neskončne globoke žalosti, ne boli me več, čeprav včasih še vedno zajočem ob spominu nanjo.  Ne prihaja več v moje sanje, občasno mi še pošlje kakšno sporočilo. Svojo nalogo pri meni je opravila. Dokazala mi je, da ni nikamor odšla, da me ne bo nikoli zapustila. Vem, da je dobro, da ji nič ne manjka. Njeno poslanstvo pri meni je končano. Dobila je novo nalogo…

Ko se zavemo, da je ljubljena oseba še vedno ob nas se pomirimo. Takrat smo sposobni sprejeti sporočila iz onostranstva. Bolečina ob izgubi pa bo verjetno ostala zavedno.